Evropska unija je v zadnjem desetletju korenito spremenila svojo energetsko sliko. Delež obnovljivih virov v proizvodnji elektrike vztrajno raste, plinska infrastruktura se je preusmerila k utekočinjenemu zemeljskemu plinu, države članice pa so pospešile načrte za jedrske in vetrne zmogljivosti.
Nove odvisnosti
Prav pri kritičnih surovinah se pokaže paradoks zelenega prehoda: stare odvisnosti od fosilnih goriv nadomeščajo nove odvisnosti od dobaviteljev surovin in predelovalnih zmogljivosti, ki so geografsko še bolj skoncentrirane.
Evropski odgovor — zakonodaja o kritičnih surovinah, partnerstva s tretjimi državami in spodbude za domačo predelavo — je smiseln, a njegovi učinki bodo vidni šele čez leta.